Za vsako fasado se skriva zgodba. Včasih tiha. Včasih zelo zelo glasna. Včasih pa jo lahko prebereš šele, ko prva solza pade v naročje.

• ”Ko sem se peljala domov, sem hotela v tunelu zapeljati v steno … pa sem se pol spomnila na hčerko …” (solze)
• ”Mož me včasih udari … sej ni problem, ko se dere name, ko pa udari, sem nula …” (solze)
• ”Tako bi rada spet govorila s sinom … pa ne morem. Zajeb*** sem, vem, ampak je moj otrok …” (solze)
• ”Moja mami je delala samomor … in preživela … ne vem, kaj naj zdaj …” (solze) 
• ”K da ne morem več sama s sabo …” (solze) 

Zgodbe, ki jih ne vidiš

Lahko je moje. Lahko je tvoje. Lahko je od tvoje mame, hčerke, sina. Lahko od partnerja. Lahko od najboljše prijateljice. 

Zgodbe, ki so življenje. In ki se lahko dogajajo za tvojo ali sosedovo fasado. In vsak jih rešuje po svoje. Jaz jih živim in poslušam. 

Coachingi niso vedno lahki. Je pa nagrada zato toliko večja. Biti nekdo, h kateremu lahko ti ali kdorkoli blizu tebe prinese torbo, jo odpre in pusti pri meni, je veliko dejanje. Sama pa vidim še večje dejanje v tem, ko pred mano stoji najstnik/najstnica, mamica, žena, mož, babica … in želi (s)pustiti, kar nosi.

Največje poslanstvo, ki ga bom lahko opravila v tem življenju je nuditi prostor za solze, pogovor, tišino. Ker včasih je dovolj samo biti. Brez besed, brez obsojanj. 

Življenje res ni vsak dan potica (bi rekla moja stara mama), je pa fajn, da vsak dan veš, kje je tvoja rama. Kam se lahko nasloniš, kje lahko jokaš, kje je tvoj prostor. Z besedami ali solzami. 

Solze so tihe besede …

Zame so solze tihe besede … in te so s tabo – ko je lepo in ko je prekleto težko. In če je treba spustiti, spusti … 

Pogovori zdravijo. So najboljša terapija. 
Ne drži v sebi, ker telo kmalu postane premajhno za velika bremena.
Ne nosi sama, kar ti lahko nekdo pomaga prijeti.
Ne pozabi, da ima svet samo eno verzijo tebe. 

In ja, vse sranje se da spucat … ko si ti s tem okej. 
Včasih pomaga klic, včasih obisk, včasih objem, včasih pogovor. 
Kako se bo končalo, ne ve nihče. Bo pa tvoj nahrbtnik toliko lažji, da boš lahko tudi svojo glavo dvignila za par centimetrov in si rekla: ”Naredila sem vse, kar sem lahko.”

Nikoli nisi sama

Ne pozabi, da nikoli nisi sama. Nikoli. 

”Jaz se včasih pogovarjam tudi s Chatom” 🙂 (je rekla sredi coachinga in čakala moj odziv)
SUPER, SAMO POGOVARJAJ SE!!! Po pogovoru s Chatom pa pokliči še prijateljico in se zmeni z njo za drink. 

Vem, da ni vedno lahko. Da velikokrat zadržimo besede, ker nočemo obremenjevati, ker nas je sram, ker si rečemo – saj bo minilo. Ampak včasih prav to tišino nosimo kot težek plašč, ki nas duši. In takrat je pogovor zdravilo. Ko deliš, nisi več sama. Ko izrečeš, kar te boli, te ne boli več samo tebe. In ko te nekdo res sliši – brez sodb, brez navodil – se začne nekaj premikat. Počasi, nežno. A začneš znova dihati. Deli, ker si vredna tega, da te nekdo nosi, ko ti zmanjka moči.

‘’Ko spustiš, kar te teži, lahko končno primeš življenje z obema rokama.’’

Mateja