Včasih ostaneš tiho. In misliš, da si s tem povedala vse … A v resnici z vsako minuto tišine izgubljaš stik. Zate imam 3 ideje, kako prekiniti tiho mašo.

Si že kdaj čutila, da te nekaj boli – pa nisi znala ali zmogla tega ubesediti? Ali pa da si bila tako razočarana, jezna ali prizadeta, da ti je bilo lažje … biti tiho?
Ne napisati, ne poklicati, ne pogledati. Samo – molčati.

Zdi se ti, da si s tem nekaj povedala – da je tvoja tišina sporočilo sama po sebi. In mogoče res je. A vprašanje je: je to sporočilo razumljeno?

V odnosih tej tišini rečemo tiha maša.

Tiha maša ni zdrav prostor za umik

Ko govorimo o tihi maši, ne mislimo tiste mirne tišine, ki pomirja. Tiste, ki pride po prepiru, ko obe strani dihata in si vzameta prostor. Tiha maša je tista druga – hladni, težka, napeta tišina. Ko se zapreš. Ko se umakneš. Ko si v resnici želiš stika, a ga hkrati onemogočaš.

Tiha maša tudi ni premor. Ni trenutek, ko si zavestno vzameš čas zase ali za odnos, da bi se pomirila, zadihala, razmislila. Tiha maša je nekaj povsem drugega – je zamrznjena komunikacija, v kateri čustva ostanejo ujeta v tebi. Jeza, razočaranje, bolečina … vse visi v zraku, a nič od tega ne ubesediš. Ne zato, ker ti ne bi bilo mar. Ravno nasprotno – pogosto molčiš prav zato, ker ti je preveč mar. A nisi prepričana, da bi bile tvoje besede slišane. Morda si že kdaj poskusila povedati, pa ni šlo nikamor. Morda si bila preslišana, so se ti smejali ali pa si bila spregledana. In zdaj te je tišina začela ščititi.

V njej je tisto tiho upanje, da bo druga oseba začutila, da bo ugotovila, kaj se dogaja, brez da ji poveš. Morda si celo rečeš: »Naj ugane. Saj ve, kaj je naredil.« A resnica je boleča – večinoma ne ugane. Ne zato, ker mu ni mar, ampak zato, ker tišina ne govori jasnega jezika. Brez besed si vsak ustvari svojo razlago. In ta razlaga je pogosto daleč od tvoje resnice.

Tako se, čisto potiho, začne izgubljati stik. Ne z glasnim prepirom, ampak z neizgovorjenimi občutki, z umikanjem, z napetostjo, ki polni prostor. Odnos, ki je bil nekoč povezan, začne razpadati – ne naenkrat, ampak počasi, skoraj neopazno.

In to je najtežje – da te v tej tišini nihče več ne najde.

Zakaj se tako pogosto zatečemo v tišino?

• Ker smo bile že prevečkrat preslišane.
• Ker nas je nekdo že kdaj označil za preobčutljive, dramatične.
• Ker se včasih, ko povemo, ne zgodi – nič.

Po nekaj takih izkušnjah začnemo verjeti, da je bolje molčati. Da bo mogoče tišina tisto, kar bo končno povedalo vse. ”Da bo on začutil. Razumel brez besed.” A roko na srce – kolikokrat si ti razumela nekoga, ki ti ni povedal ničesar?

Kaj naredi tiha maša v odnosih?

Morda misliš, da s tišino ščitiš odnos. Da se umikaš zato, da ne bi rekla kaj prehitro, kaj preveč. Morda verjameš, da s tem ohranjaš mir. A v resnici – počasi, tiho in neopazno – izgubljaš stik.
Ne zato, ker bi želela končati odnos. Ampak ker ne najdeš načina, da bi ga ohranila drugače.
Tiha maša pušča posledice, tudi če si tega ne priznaš takoj.
Zato pusti za sabo:

•  občutek izključenosti pri partnerju,
•  napetost in ugibanja,
•  nesporazume, ker ni pojasnil,
•  čustveno oddaljenost, čeprav je ljubezen še vedno tam,
•  izčrpanost – ker je naporno hoditi po prstih okoli tišine.

Tišina ne boli zato, ker ni besed. Boli zato, ker v njej ni več bližine.

Kako na to gleda NLP?

V nevrolingvističnem programiranju velja: Kjer ni povratne informacije, ni spremembe.

Če nič ne poveš, druga oseba nima možnosti, da te razume. Lahko ima dobre namene, pa vseeno zgreši. Vsakič, ko ostaneš tiho, si nehote zapreš vrata do stika.

3 načini, s katerimi lahko prekineš tiho mašo

1️. Uporabi “jaz sporočilo” namesto molka

Ko si prizadeta, se morda zapreš vase. A čeprav se umakneš, lahko ostaneš v stiku in poveš: “Zdajle potrebujem malo časa. Ni mi vseeno. Rada bi, da se malo kasneje pogovoriva o tem.”

→ Na tak način poveš, da ti ni vseeno. In s tem povezanost ostaja.

2. Ne pričakuj, da bere misli – raje vprašaj

Če ostaneš tiho, partner ostane v praznini. Ne ve, kaj se dogaja. Zato mu raje zastavi vprašanje: “Kako si ti doživel najin pogovor prej? Meni se je zdel precej napet, jaz sem ga čutila čisto drugače.”

→ Takšna vprašanja odpirajo prostor za razumevanje. In to je prvi korak k bližini.

3. Uporabi NLP sidro

Če te čustva potegnejo v molk, se za trenutek ustavi. Dihaj. Sidraj umirjenost, potrpežljivost, mirnost, karkoli potrebuješ v takšnem trenutku. In postavi v osredje vprašanja: “Kaj v resnici želim povedati? Kaj si sploh želim? In zakaj mi je to pomembno?”

→ Ko komuniciraš iz notranje jasnosti, si spet ti tista, ki izbira stik – ne beg.

Morda si se v teh vrsticah prepoznala ali pa si samo pomislila: Tole sem jaz. In zdaj vem, zakaj to počnem. In to – je čudovit začetek. Z NLP pristopi lahko odkriješ, kje tiha maša zares nastane in kje jo lahko prekineš. V NLP-ju pa verjamemo tudi, da imaš vedno izbiro.
1. Lahko ostaneš tiho.
2. Ali pa izbereš stik (Ne nujno z dolgim govorom – včasih z enim stavkom, z eno iskreno mislijo.)

Ko boš v situaciji, razmisli, kaj si želiš doseči s tvojim sogovornikom. Boš videla, da ti bo odgovor jasen. In da ne bo tih. 

Več o tem pa tudi v spodnjem posnetku v NLP V NULO: