Vprašanje, na katerega je odgovorila s tišino. 
In odkimala.

Močna mamica 3 otrok, prevarana, z bitko na sodišču in hudo bolno mamo, s katero nima najboljšega odnosa. 

Na prvi pogled levinja, v sebi pa hudo ranjena. 

Ne joče. Pred nikomer. Ker je to znak šibkosti, pravi. Prepričanja, prepričanja. 

Potem se zapleteva v pogovor in pove, da jo jezi, ker je njen 12-letnik večkrat otopel. Edino čustvo, ki ga zna pokazati, se izraža skozi loputanje z vrati, jezikanje in pregovarjanje (zadnji dve mi v misli pripeljeta sliko iz domače kuhinje). Jaz to pripisujem odraščanju – iskanju lastne identitete, najstništvu, ki je lahko presneto naporno, če ga ne zmoreš/si ne želiš pobliže ogledati in razumeti, iskanju sinove svoje poti, neznanju, ker še ne pozna in ne ve, da sploh obstaja druga pot. Zato smo tu odrasli.

Čaj na mizi se hladi …

”Moja mami je bila ista. Hladna kot špricer. Nikoli nič … brez objema, samo zrihtaj, naredi, bodi najboljša. In sem bila … pa glej, kje sem zdaj. Sama s tremi otroki in njo, ki me še vedno ne objame …” Besede režejo … bolijo. Teža povedanega se usede v srce. In potem: ”Zmerej sem govorila, da ne bom taka kot ona … glej me zdej.” Z zadnjimi besedami stopijo v oči solze. Obe zamiživa, njena roka poišče mojo. Dotik, stisk, objem. Sredi polne kavarne sva, ko pusti svojim solzam prosto pot. Ona, ki ne joče.

Spusti …
Pusti … 
Včasih je dovolj, da si samo blizu. Tam. 

Solze imajo svojo moč. Imajo namen. Nosijo sporočilo. Zato jih ni treba skrivati. 

Ko sediva tam sredi ropotanja kavnih skodelic in klepetanja, se mi v misli prikrade slika z delavnice z najstniki. Nekateri so samo ”dobro” ali ”slabo” … ni vmesnih postaj. Pogovor o razočaranju, hrepenenju, vznemirjenosti … je bil nekaterim zelo čuden, nov. A govorili so vsi in bilo jim je fino. In na koncu sem dobila komentar, da je bilo lepo slišati, da ni nič narobe, če kdaj nisi okej. 

”VALDA ni narobe.” 
NAROBE JE to skrivati, potlačiti, pomesti nekam. 

Če nisi okej – jokaj, povej, pogovori se, pojdi v gozd in tuli … Vse, samo zadržuj ne. 

Solze so okej. So sporočilo, za katerega je lepo, da tudi otroci vedo, da obstaja.
Solze so čustva – ni ON in OFF. Je tudi PLAY.

In solze odraslih so lahko otrokom sporočilo, da nismo vedno močni, pokončni, z vsemi rešitvami v žepu. Nismo računalniki … Tudi nam se kdaj zalomi. Nam je hudo. To so priložnosti za iskrene debate z njimi. To je tisto, kar nas dela ljudi in zaradi česar rastejo in se poglabljajo odnosi.

Čaj se še vedno hladi … V zraku je kljub šundru okoli naju čutiti nekakšno olajšanje.

Počasi obriše solze in zaključi kar sama: ”Če pred kom, sem dolžna pred otroki dati masko dol, ane? In pokazati, da mi je kdaj tudi hudo …” 

Stisk roke je bil dovolj.

To ni bil coaching, to je bil pogovor dveh prijateljic. Vesela sem, da je dovolila povzeti in objaviti najin pogovor. Ker ni neobičajen. Ker vse mame kdaj jočemo. Ker imamo vsi izzive. In ker je lažje, če imamo blizu nekoga za pogovor, objem, stisk roke ali samo bližino. 

(PS: Tudi te njene besede moram deliti: ”Lahko napišeš še, da boš drugič ti častila čaj.” 🙂)