Zakaj bi sploh brala to? Ker verjetno veš, kako je, ko rečeš »v redu je«, čeprav v resnici ni. In ker si že kdaj utihnila – pa ne zato, ker si hotela, ampak ker se ti je zdelo, da nima več smisla.

To ni še en zapis o tem, kako naj bi partnerja komunicirala. To je zapis o tem, kaj v resnici boli – in kako tišina začne razjedati stik med dvema, ki sta si bila nekoč blizu. In kaj lahko v tem primeru naredi vsak sam – ne glede na to, ali želi odnos rešiti ali ne.

💔Ko si v istem prostoru – a ne čutiš dvojine

Eden največjih paradoksov partnerstva je, da lahko živiš z nekom, spiš z nekom, deliš dom z nekom … in se ob tem počutiš globoko sam.

Ni treba kričati, da boli. Včasih je najhuje prav to, da se ne kregata več.
Da ni več vprašanj, da ni več pristnih pogovorov, ampak samo kratka navodila, dogovori: »Greš ti po mleko?«

Takrat tišina postane glasnejša od besed. In kaj največkrat naredimo oz. delamo? Odgovarjamo z: ‘’V redu je.’’ 

💔Ko rečeš »v redu je« – a tega ne misliš

Morda si že kdaj rekla, da je vse okej – samo zato, ker nisi imela energije razlagati.
Ali ker si vedela, da bo pogovor hitro prešel v obrambne zidove.
Ali ker si že večkrat poskusila… in ni zaleglo.

In tako se začne:
– manj govoriš o tem, kar te boli,
– bolj si tiho, ko si prizadeta,
– večkrat zadržiš tisto, kar bi si želela deliti.

Tiho si, ker si utrujena, ker se ti ”ne da več”. In trenutno se ti zdi to morda najboljša rešitev, na dolgi rok pa je prav to tisto, kar začne glodati, razjedati … sicer počasi, a zelo vztrajno.

💔 Ko izgubiš občutek varnosti in slišanosti

V zdravem odnosu si lahko iskrena – tudi takrat, ko si jezna, žalostna, negotova. Ko pa začneš opažati, da vsaka iskrenost sproži defenzivo, umik ali napad … začneš dvomiti o tem, ali sploh še lahko kaj poveš. In ko se to zgodi, izgubiš nekaj temeljnega: občutek varnosti.

In to boli. Na začetku malo, potem pa ta neprijeten občutek začne razpletati svoj kolut in tebi se začne zdeti, da je najboljši scenarij ta, da začneš čustva shranjevati zase.

Bolečina ni v tem, kar čutimo. Bolečina je v tem, kako tega ne znamo povedati.

Vsi (moški in ženske) čutimo. Vprašanje pa je – ali znamo to ubesediti tako, da nas drugi sliši?

Prevečkrat se zataknemo med »povej, kar te moti« in »ne bom, ker nočem drame.«
Med »hočem, da me sliši« in »bojim se, da bo spet ignoriral.« In potem se zaciklamo v en notranji vihar čustev. Telo boli, misli kričijo, srce se počasi zapira.

Kaj torej lahko narediš?

1. Najprej – ne išči krivde v sebi.
   Če si tiho, to ne pomeni, da si šibka.
   Pomeni samo, da si se naučila preživetvene tišine – tvoj namen ni slab! A ker nisi imela varnega prostora za resnico, si izbrala tišino. In v tem ni nič slabega.

In če ne veš, kje začeti, poskusi s tem:

2.  Zapiši si stavek, ki si ga zadnje čase zadržala zase.
   Nekaj, kar si hotela reči – pa nisi.
   Potem si iskreno odgovori: Zakaj sem bila tiho? Česa sem se bala? Kaj bi si želela, da bi slišal?

Ko to enkrat ubesediš – zase – je to že velik prvi korak (čeprav se ti morda ne zdi).
Potem pa razmisli: kako bi to lahko povedala drugače kot običajno.
Ne z napadom. Ne z jezo. Ne z umikom.
Ampak kot TI.
Kot takrat, ko se mirno (in umirjeno v sebi) pogovarjaš o stvareh, ki so ti pomembne.

Če ti je čudno – nič čudnega! Nihče nas ni naučil, kako govoriti o občutkih. Se pa tega nikoli ni prepopzno naučiti!  In vedno se začne s prvim stavkom, ki si ga končno upaš izreči.

3. Izberi trenutek, ko ni napetosti. Ko si umirjena – in to povej.
   Tako, kot si trenirala – ne kot napad, ne kot očitek.
   Ampak kot: “To je nekaj, kar mi je težko povedati, a si želim, da slišiš.”

Če se bojiš, da boš pozabila vse, kar se ti zdaj plete po glavi, si zapiši na list oporne točke, ki ti lahko pomagajo, ko boš to želela povedati naglas.
Če pa ti je tudi to trenutno pretežko – napiši pismo. In mu/ji ga daj. 

Morda prvi stavek ne bo rešil vsega.
Bo pa odprl vrata nazaj k vama.