Čas res omili marsikaj. Ne zaceli pa vedno tistega, kar ostane shranjeno v našem nezavednem. Šele ko sem razumela, kako se čustva nalagajo drugo na drugo, sem dojela, zakaj se je sedem let stara zgodba še vedno vračala v moje življenje.

“Čas omili bolečino. Ne nauči pa vedno telesa, da je nevarnost minila.”

Obstajajo trenutki, ki človeka razdelijo na “pred” in “po”.

Zame je bil to dan, ko je bil moj mlajši sin star komaj dve leti in pol.

Anafilaktični šok.

Še danes slišim sireno rešilca. Spomnim se ovinkov, ki so se zdeli neskončni. Spomnim se njegovega hripavega, nemočnega joka in besed zdravnice, da ga bo zaradi dihalne stiske treba intubirati.

In spomnim se sebe.
Mame, ki je sedela zraven in ni mogla narediti ničesar. Takrat sem bila prepričana, da iz bolnišnice odhajam z diagnozo svojega otroka. Danes vem, da sem odšla še z nečim drugim – s strahom.

Dolgo sem mislila, da je bil to edini občutek, ki me spremlja. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da ni bilo tako.

Najprej je prišla jeza. Zakaj ravno moj otrok? Zakaj se to dogaja nam?

Potem žalost. Občutek popolne nemoči. Da svojega otroka ne morem zaščititi, da mu ne znam pomagati. Da ne znam pomagati niti sebi.

Za njo je spet prišel strah. Ne tisti trenutni, ki mine, ko nevarnost mine. Ampak strah, ki se naseli v telo. Ki začne vplivati na tvoje odločitve. Na tvoje reakcije. Na način, kako gledaš svet.

In potem še krivda. Sem kaj spregledala? Sem naredila kaj narobe? Bi lahko preprečila?

Danes vem, da sem takrat naredila najbolje, kot sem znala.

In ne obsojam več tiste Mateje. Objela bi jo.

Ker je samo skušala preživeti …

Od takrat dalje sem ogromno naredila zase. Prišel je NLP. Coaching. Delavnice. Pogovori. Knjige. Vsaka stvar mi je dala nekaj pomembnega. Vsaka je dodala svoj košček sestavljanke.

Ampak danes bi rekla, da sem predvsem lepila obliž na obliž. Malo tukaj, malo tam. Nisem pa razumela, zakaj se določeni občutki vedno znova vračajo.

Potem sem sedela na delavnici Dragane Mladenović.

Ko je začela razlagati zaporedje osnovnih negativnih čustev, sem imela občutek, kot da nekdo pripoveduje mojo zgodbo.

Jeza. Žalost. Strah. Krivda. Prizadetost.

V meni je vse kričalo: “Jaaaaa! Točno tako!”

Prvič sem razumela, zakaj sem bila toliko let prepričana, da sem določene stvari že predelala, pa so se vedno znova vračale.

Ker nisem poznala zaporedja …

Ker nisem vedela, da nezavedni um teh čustev ne razrešuje naključno.

Takrat sem prvič zares razumela nekaj zelo pomembnega.

V določenih življenjskih situacijah se na nezavedni ravni vedno aktivirajo vsa osnovna negativna čustva. Čeprav se mi zavestno največkrat zavedamo le enega. Če želimo ta čustva zares razrešiti, jih ne moremo obravnavati naključno. Imajo svoj naravni vrstni red. Če ga preskočimo, pogosto samo utišamo simptom. Ne pridemo pa do izvora.

Mislim, da ravno zato nekatere zgodbe ostanejo z nami toliko let – ne zato, ker bi bili šibki. Temveč zato, ker nihče ni pokazal, kako jih razrešiti.

Situacije s sinom nisem pozabila. In je tudi NOČEM. Je del mene. Razlika je samo v tem, da me ne vodi več. Da me ne straši, boli, vodi, da je ni več v čisto vsaki moji odločitvi.

Nekako tako, kot bi nekdo raztresene puzzle končno postavil na prava mesta.

Danes sem okej. Ko to rečem, mislim, da sem mirna.

Pa še v nekaj sem začela verjeti:

Ni dovolj, da čas mine. Rane rabijo prostor, da se zares zacelijo. Ne zato, da bi jih pozabili. Ampak zato, da preteklost ne vodi več naše sedanjosti.

S tem spoznanjem je prišlo še nekaj …

Nekaterih znanj preprosto ne smeš obdržati zase. Če nekaj spremeni način, kako razumeš sebe, svoje odzive in svoje življenje, si želiš, da bi to izkusili tudi drugi. Mislim, da zato z Ano nikoli nisva razmišljali, ali bova Dragano še povabili. Vprašanje je bilo samo, kdaj.

Prijave so odprte – TUKAJ.

---